2. dan: Kaj lahko naredim v sedmih dneh? Če se odločim.

Marta Okorn
,
10. novembra, 2020

DRUGI DAN:

  • kako se počutim ta trenutek?

Ta trenutek sem zelo vesela. Danes sem premagala željo oz. potrebo, da bi zopet prosila za nekaj, kar sem z nekom jasno dogovorjena. Spustila sem. Ne morem nekoga prisilit, da nekaj naredi, pa čeprav je meni še tako logično, da bi bilo to najbolje za vse. Pa tudi vsem, s katerimi sem govorila. Ampak njemu pač ni. Zato nisem žrtev. Pika. Dam mu čas, da naredi naslednji korak on. En teden, potem ga vprašam ali je to to iz njegove strani. Se ne vpletam v njegov odgovor, ampak naredim, kar pač imam na voljo. S tem čustveno zaprem ta problem in nikoli več ne bom žrtev. Res sem vesela. Ima to kakšno vezo z mojo odločitvijo glede raziskovanja stoje na rokah? V bistvu ima, vse, vezo z vsem. Včeraj zjutraj sem drugič vstala prej in raziskovala stojo na rokah. Naj povem to, da stoje že nekaj časa nisem delala. Nekako logično bi bilo, da bi zato imela z njo več težav kot včasih, ker jo več mesecev nisem izvajala. Pa temu ni bilo tako. Kot sem že rekla, sem zdaj res vsak dan delala vaje za povezovanje medenice s prsnim košem. Opazovala sem, kako zaradi teh vaj, svoje telo vedno bolj zaznavam. Ker svoje telo bolje čuti, tudi bolj lahkotno in lažje naredim stojo. Gre se za čutenje in povezovanje telesa z umom in obratno. Potrdile so se moje ugotovitve, da niso potrebne konstantne vaje nečesa. Če telo čutimo, lahko naredimo bistveno več kot če samo utrjujemo določene mišice. Priznam, da sem danes zjutraj vstala težje kot po navadi, ampak vseeno sem naredila, kar sem se odločila. Ker sem po dolgem času spet igrala odbojko, so me danes precej bolele mišice v zgornjem delu. To je bila zelo zanimiva izkušnja. Zato sem si vzela zjutraj malo več časa samo za čutenje telesa, da ne bom zopet delala nekaj na silo oz. zato ker moram. Če mi moje telo sporoča, da danes potrebuje počitek, mu ga moram dat. Ko sem naredila nekaj sproščujočih vaj, je bilo moje telo zopet pripravljeno na raziskovanje. Želelo si je poskusit, kako težko je narediti stojo, če te bolijo mišice. V bistvu ga je zanimalo, kako v tem stanju poiskati lahkotnost, ne težo in ne žrtev. In to ima zelooo veliko povezavo z dogodkom, ki sem ga opisala na začetku. Kljub temu, da je težko in skoraj nemogoče, narediti drugače in lahkotno. Torej je res vse povezano.

  • kako mi to služi?

Da sem kljub potrebi po tem, da bi bila spet žrtev, našla lahkotnost oz. se
vprašala, kaj je prav z vsem tem in kaj se lahko iz tem novega naučim. Ja, očitno je, da si del mene, na nek način, še vedno želi biti žrtev. In mislim, da sem ga zdaj odkrila ali pa ga bom vsak čas, ga sprejela, osamila in mu počasi dovolila, da za vedno odide.

  • je mogoče, da to kar doživljam, ni resnično? (to velja le v primeru, če se pojavijo negativni občutki)

Očitno res ni resnično, da moram biti žrtev. Vendar, če to svojo žrtev ignoriram, ostajam žrtev. Pa si to želim v nadaljevanju svojega življenja? Seveda ne. Torej sem samo jaz tukaj, ki lahko nekaj naredim, da to spremenim. Telo je danes bilo utrujeno, to je dejstvo. Če to sprejmem, si dam čas, da to občutim, ga ne forsiram v nekaj, kar ne želi, kmalu najde lahkotnost. A ni tako tudi z vsem ostalim v življenju?

Vir: Založba Huannes

© Omrema 2020 
 Logotip: Tjaša Turk Blažević - Tash Tash | Ilustracije: Zorana Živić - https://zoki.art/ | Dizajn in ilustracije: Demian Makuc