6. dan: Kaj lahko naredim v sedmih dneh? Če se odločim.

Marta Okorn
,
11. novembra, 2020

ŠESTI DAN:

  • kako se počutim ta trenutek?

Fascinirana sem, kaj vse se lahko zgodi v pol dneva, če hodim naokoli z
zavedanjem in povezana s seboj. Počutim se res super. Odločila sem se da bo ta moj post raziskovalen, nič ne počnem na silo. Uživam. Ne jem trde hrane, si pa privoščim kakšno pijačko in v njej noro uživam. Ne po urniku, ne točno načrtovano, s točno temi in temi sokovi ob tej uri, da morajo biti sveže stisnjeni sokovi. Ne, samo, po občutku, s tem, kar imam na voljo.

  • kako mi to služi?

Na nek način je to moj praktični trening, da ni izgovorov, ki me hitro vodijo v žrtev. Vse kar imam je moja moč. Zdaj, ko sem na postu, želim početi čisto vse normalno. Pozorna sem le na to, da se poslušam in si vzamem dovolj časa zase v miru in tišini. Hitro se namreč lahko zgodi, da spet izberem post za izgovor, da nekaj ne naredim ali ga predstavim v luči, da mi je hudo, ker sem na postu. Zakaj bi sploh kdo moral vedeti za to? Pravzaprav ga delam zaradi sebe. Danes mi je šlo odlično. Iz grozdja in jabolk sem si zjutraj pripravila kompot, ki sem ga spila čez dan približno 5 decilitrov in spila sem dve kavi. A gre to s postom? Zame ta trenutek gre. Potem gre. Uživam. Naredila sem tudi stoje vse po planu, energije mi ne manjka.

  • je mogoče, da to kar doživljam, ni resnično? (to velja le v primeru, če se pojavijo negativni občutki)

Zjutraj ob 5.30 sem se odločila, da malo pomeditiram oz. začutim in podprem svoja jetra, ki so med postom bolj obremenjena. In v tistem trenutku sem začutila res močno jezo. Slike so bežale mimo. Moj duhovni učitelj, plačala sem mu najmanj 7000 EUR in v tistem času mi je vzel skoraj pol milijona eur in mi skoz obljubljal, da mi bo on vrnil denar, če bo karkoli narobe. In zdaj, ko sva končno po velikih mukah prišla do tega, da me je on sam prosil, da naj pripravim poravnavo, da bova končno uredila najin odnos, se mi ponovno ne javi. Kot že milijonkrat. Vesela sem, da sem začutila to jezo. Nemočna sem. Pravzaprav ta jeza izvira iz nemoči, za katero je skrit strah. Strah pred tem, kaj bodo drugi rekli, ker tega nisem znala rešiti z dogovorom. Danes me je frizerka pripeljala do tega pa čeprav ji o tem nisem nič razlagala. Pri njej sem izžrebala številko dušnega sporočila. Iz njega sem razbrala, da gre pravzaprav za strah. Takrat sem našla tega strahca. Vedno, ko ga najdem, ga ni več. Izpuhti. Ves čas sem
trdila, da bom to rešila drugače in zagovarjala mojega duhovnega učitelja pred drugimi. Tudi to je en del strahu. Kaj bodo drugi rekli, da sem zaupala
napačnemu človeku. Dolgo časa sem namreč mislila, da je bil on samo žrtev
svojega mentorja in da sem jaz vseeno zaupala pravemu človeku. In trdila to tudi drugim. Že kot otrok sem vedno delala tako, da sem se nekomu prilagajala. Pozabila nase. Vem, da sem naredila vse, kar sem lahko. Celemu svetu lahko priznam svoje napake, ne bom pa več prevzemala odgovornosti od drugih. Ni moja odgovornost, če on ne sodeluje in se izmika. Ni in konec. Jaz lahko naredim samo tisto, kar lahko jaz, nikogar ne morem prisiliti v nekaj, če ne želi. Moram dovolit, da vsak dobi tisto, kar si želi. Očitno je to prava pot in bi samo jaz rada izsilila drugačno. To mi je bilo res težko sprejeti, ker z vsem svojim bitjem čutim, da bi bila ta moja pot lažja za vse. Vendar očitno temu ni tako. Zdaj, ko sem si to razjasnila, nimam več strahu pred drugimi, kaj bodo rekli glede tega. Zdaj sem pripravljena, da živim sebe v celoti. Če se držim svojih besed in dogovorov, v okviru možnosti, ki jih imam na voljo, me bo življenje pripeljalo točno tja, kamor sem namenjena. In to brez drame in prevelikega stresa. To zdaj vem. Vedno pripravljena na sodelovanje, če kdo pokaže interes, vendar nikoli ne pozabim nase in ne prevzemam odgovornosti od drugih. Samo svojo.

Vir: Založba Huannes

© Omrema 2020 
 Logotip: Tjaša Turk Blažević - Tash Tash | Ilustracije: Zorana Živić - https://zoki.art/ | Dizajn in ilustracije: Demian Makuc